Select Page

Kulturno društvo Josipine Turnograjske iz Preddvora je v letošnjem letu ponovno razpisalo vseslovenski natečaj za najlepše ljubezensko pismo tokrat materinščini.

Naša učenka devetošolka Ema Batagelj je s svojim pismom navdušila komisijo, ki jo je uvrstila na drugo mesto v kategoriji osnovna šola.

V nedeljo, 20. 10. 2019, je bila v Preddvoru tudi prireditev s podelitvijo, kjer je Ema prebrala svoje pismo in prejela nagrado. Prireditev je bila prijetna, zato se zahvaljujemo organizatorjem, Emi pa čestitamo za velik uspeh, saj je na natečaj prispelo več kot 130 pisem.

Mentorica:
Sabina Ozmec

Draga moja!                                                                                                         Rače, 17. 4. 2085

Slovenščina. Si jezik, v katerem sem spregovorila svoje prve besede. Jezik, v katerem sem prvič
nekomu rekla: »Rada te imam.« Si jezik mojega otroštva, a na žalost ne jezik moje sedanjosti. Skozi
ves ta čas so Tvoje čudovite besede preglasili drugi »moderni« jeziki. Tvoje besede so se počasi
porazgubile. Iz vedno manj ust se je slišal Tvoj glas. Z grozo pomislim, da je moj jezik pogubljen. Jezik,
s katerim me je mama tolažila, ko sem jokala kot nebogljen otrok, jezik, s katerim me je zazibala v
spanec. Bojim se, da je sedaj že prepozno, da bi naredila kar koli glede tega. Tako mi je žal.

Toda preden se je vse skupaj začelo dogajati, se nisem zavedala, da moj ljubljeni jezik lahko izumre.
Od takrat prav s težavo poslušam vse te jezike, s katerimi se vsak dan srečujem na ulicah. Vse jezike,
ki so zasedli Tvoje mesto. Nikjer več ne slišim Tvojih lepih besed. S težavo spregovorim v drugem
jeziku, ko pa vem, da bi se nedolgo nazaj lahko pogovarjala v slovenščini.

Toda ta svet je izgubljen. Še preden si začela umirati, so Te začeli umikati iz vseh pomembnejših
ustanov. Vedno manj sem Te slišala. Na tleh, kjer si ne dolgo nazaj kraljevala Ti, slovenščina, se sedaj
sliši popolnoma nerazumljiv in tuj jezik. Tudi iz knjižnic so umaknili vse knjige, ki so jih napisali v
slovenščini. In najdem Te lahko samo še v knjigah, ki sem jih obdržala doma in mi jih nihče na srečo še
ni vzel. Že pred več kot 500 leti so ljudje poznali Tvoj pomen. Spoštovali so Te tako, kot bi Te morali
tudi mi. Četudi bi jih zaradi tega preganjali in kaznovali. Sedaj pa so se ljudje spremenili v strahopetce
in takoj, ko je prišla najmanjša slutnja Tvojega propada, so Te zavrgli. Oni pa so se borili Zate in se
Zate tudi žrtvovali. Sedaj pa Te zanemarjamo. Sram nas je govoriti v materinščini. Ljudje iz tistih časov
bi bili presrečni, če bi lahko živeli v svetu, v katerem smo mi živeli pred časom. Vse bi naredili Zate.
Skozi stoletja so Te drugi narodi in drugi jeziki želeli izpodriniti. A vedno so se našli ljudje, ki so se
borili za Tvoj obstoj. In vedno znova jim je uspelo. Ohranili so Te skozi najhujše čase. Sedaj pa smo Te
mi, potomci tvojih največjih zagovornikov, najbolj vnetih borcev za Tvoj obstoj, izdali in Te izrinili iz
naših življenj. Zavrgli smo tisto, kar smo dobili od svojih prednikov. Zgodovina se ponavlja, ampak
bojim se, da se bo tokrat končalo drugače. Bojim se, da bomo obupali. Da Te bomo popolnoma
zapustili. Da Te bomo pozabili, Te zavrgli. Nimamo poguma, ne borimo se več. Kaj je z nami?

Generacije prihajajočih časov Te verjetno sploh nikoli ne bodo slišale. Nikoli ne bodo slišale tvojih
blagozvočnih besed, ki so se v časih mojega otroštva tako lepo pletle v pravljice, zgodbe, romane,
pisma, pesmi … Želim si, da bi se vrnila k nam. Svet brez Tebe je tuj.

Nočem Te izgubiti, a je to že skoraj neizbežno. Kako Ti naj pomagam? Kje naj začnem? Kam naj se
obrnem?

Prosim, ne daj se! Vrni se, predraga slovenščina!

Tvoja zvesta občudovalka Ema