Select Page

Učenki Veronika Batagelj iz 7.b in Zoja Strmšek iz 8.a sta nagrajenki literarnega natečaja, ki ga vsako leto razpiše Uprava republike Slovenije za zaščito in reševanje. V teh »čudnih« časih je takšna novica  spodbudna za vse. ČESTITAMO.

Mentorica: Sabina Ozmec

Veronika Batagelj:

ZDAJ VERJAMEM

Sedim pred televizijo in gledam, kako strokovnjaki napovedujejo poplavljanje rek. Veliko raje bi bil v svoji sobi in gledal v ekran telefona, a me je po pravici povedano začelo prov malo skrbeti, saj starša že od nedelje, ko so prvič po poročilih opozorili na poplave, postavljata protipoplavne vreče ter se nekaj panično pogovarjata. Dovolj ju že imam, vedno pretiravata. Saj pri nas ne more biti večjih poplav! Izklopim televizijo in se odpravim v sobo. Zunaj močno dežuje, a divje kapljanje preglasi glasba v mojih slušalkah. Zleknem se na posteljo in pogledam, če je še kaj novega na snepchatu, nato pa se odpravim spat.

Zazvoni budilka. Pogledam na uro, nato pa se zleknem še malo v toplo posteljo. Čez čas budilka zazvoni še drugič. Jezno jo izklopim. Grem v kopalnico, kjer si po hitrem postopku umijem zobe in počešem lase ter s telefonom v roki stečem v kuhinjo. Na mizi me čaka kakav in kruh z marmelado. Res imam zlato mamo, ki se ji da pred službo vse to pripravljati. Lotim se zajtrka. Imam še čas in zato preletim še socialna omrežja, nato pa pripravim še torbo, ki bi jo moral po maminem mnenju že prejšnji večer, ampak ob večerih imam polno drugih obveznosti in za pripravo torbe ne bi imel časa.

Oče in mama sta že v službi, zato se moram v šolo odpraviti peš. Oblečem si jopico, na njo pa še jakno, saj je še zgodnja pomlad in je zunaj zelo mrzlo. Stopim iz hiše, kjer vidim, da še vedno dežuje, zato iz torbe vzamem dežnik. Ko nardim nekaj korakov, v čevljih začutim vodo. Ne morem verjeti! Čevlji so premočili zaradi par cm vode, ki se je nabrala na tleh. A ni bilo prvič, zato se mi večje poplave še zmeraj zdijo le neumne govorice.

Ura je okoli 6.30, zato me ne čudi, da je mesto brez energije in nikjer nikogar. Brez zapletov pridem v šolo, kjer me čaka dolg šolski dan. 6 ur pouka se vleče in zdi se mi, da ga ne bo nikoli konec. Končno zazvoni konec zadnje ure. Odpravim se na kosilo. Nimam ravno apetita, a vase vseeno zmečem krompir in napol surovo ribo.

Še vedno dežuje. Voda je prestopila bregove. Gledam okoli sebe in vidim, kako pri hišah postavljajo protipoplavne vreče. Nekateri pa tudi poglabljajo jarke. Ali sem se motil? Bo voda poplavila naše domove?

Pot me vodi ob reki. Zagledam manjšo hišo brez protipoplavnih vreč. Ničesar ni, kar bi preprečilo vdor vode. Voda pa vedno bolj narašča. Pospešim korak, ko se nenadoma ustavim in se zazrem nazaj. Spomnim se, da v tisti hiši živi stara gospa, ki mi je prejšnjo zimo spletla copate. Stečem do hiše, da bi preveril, če je vse v redu. Vrata so odprta, voda pa je že vdrla vanjo. Stečem v hišo. V vodi moje noge postanejo težje, a vseeno imam dovolj moči, da se premika po njej. Zaslišam plusk vode in stečem do tja. Zagledam roke, ki krilijo in molijo iz vode. Primem se za mizo, ki je ob meni ter iz vode potegnem staro gospo. Ne zdi se mi dobro.  Z obema rokama jo primem ter napnem vse moči, da jo zvlečem na mizo. Hitro  sežem v torbo po telefon ter pokličem na 112.  Predstavim se, povem, kaj se je zgodilo in kje sem. Čez dobrih 5min so ob gospe že izkušeni reševalci, ki ji pomagajo. Tudi gasilci so prišli. Pomagati morajo vsem, ki so pomoči potrebni. Tudi meni pomagajo, da pridem varno domov.

Doma so veseli, da me vidijo. Preoblečem se v suha oblačila, obujem škornje, stopim do očeta ter mu brez besed začnem pomagati.

Zdaj verjamem. Verjamem, da moramo biti pripravljeni ob katastrofi. Voda uničuje, zato se moramo zaščititi. Najprej mi sami, potem gasilci in civilna zaščita. Dobro je vedeti, da jih imamo. Imamo ljudi, na katere se lahko zanesemo, če smo ogroženi. Vedno in ob vsakem času.

 

Zoja Strmšek:

Vedno v pripravljenosti

Ring, ring, ring …

»Kako vam lahko pomagamo?« z mirnim glasom vprašam nekoga na drugi strani.

»Kličem iz Rač. Klet mi je poplavilo!« zaslišim kričanje.

»Gospodična, brez panike. Ali si sama doma?«

»Ne, moja babica je z mano, a je prestara in ne more hoditi po stopnicah. Ne vem, kaj naj naredim? Prosim, pomagajte!«

»Takoj bomo poslali gasilce!«

»Kako ti je ime?«

»Maja.« »V redu, Maja. Umiri se, gasilci bodo zelo hitro pri tebi. Če imate kaj dragocenega v kleti, te stvari odnesi v višje nadstropje. Z mokrimi rokami se ne dotikaj elektrike, da te ne bo streslo. To povej tudi babici.«

»O, že slišim gasilske sirene. Hvala vam za pomoč.«

Ko sem odložila slušalko, je ponovno zazvonilo. Ring, ring …

»Kako Vam lahko pomagamo?« ponovno vprašam.

»Čujte, štalo nam je poplavilo. Moje krave stojijo v vodi, ki narašča.« Odzadaj zaslišim glasno mukanje in preklinjanje nekoga.

»Gospod, od kod kličete?«, ga mirno vprašam.

»Pa tu iz Hotinje vejsi.« Novico takoj sporočim naprej in po telefonu zaslišim glasno godrnjanje: »Pa ka vi mene čujete, al ne?« Hitro se domislim rešitve: »Gospod, če se le da, krave skušajte odvesti ven iz hleva, na kakšen travnik ali na dvorišče.«

»V redu. Bom. Pa naj gasilci hitro pridejo!« mi obupano zabiča.

Odložim slušalko in čez kakšne tri minute ponovno zaslišim glasno zvonjenje telefona. Ko dvignem slušalko, zaslišim paničen glas: »Kličem iz osnovne šole v  Hočah. V nevihti nam je močan sunek vetra odpihnil streho in nam v zgornjem nadstropju poplavlja učilnice.«

»Gospod, vse učence iz zgornjega nadstropja odpeljite na varno, odstranite morebitne dragocenosti in elektroniko. Med tem pa pazite, da učencem ne padejo kakšni delci strehe na glavo in jih poškodujejo. Poslala bom najbližje gasilce vaši šoli in gasilce iz sosednjega kraja, saj morajo spraviti otroke na varno. Ali potrebujete tudi reševalce?«

»Ja, prosim, za primer, če bi se kdo poškodoval.«

»Da, bomo uredili.«

Ko končava s pogovorom hitro stečem k moji vodji in ga prosim, če lahko prevzame moje delo, jaz pa stečem h gasilcem, ki se pripravljajo na odhod. Vodjo gasilcev prosim, če se jim lahko pridružim. Na srečo privoli in že skočim v avto.

Vozimo se. Živčna sem, saj to šolo obiskuje moj mlajši sin. Prepričati se moram, da je z njim vse v redu. Srce mi hitro bije in nemirno gledam, kako drvimo po avtocesti. Avti se nam hitro umaknejo, ko zaslišijo glasne sirene in utripajoče luči. Že ko smo se ustavljali, so gasilci poskakali iz avtomobila in opremljeni stekli v šolo. Tudi sama skočim ven in stečem proti učencem, ki so se drenjali okoli šole. Mokri lasje mi skačejo pred očmi. V daljavi zagledam zaslepljujoč blisk in temu takoj sledi grom. Lije kot bi se podrl jez in bi vsa voda planila na nas. Med učenci sem iskala svojega sina, a ga nisem nikjer opazila. Gledala sem, kako pogumno gasilci tekajo iz šole in vodijo otroke na šolsko igrišče.

Sita sem čakanja, zato prosim svojo prijateljico gasilko, da greva skupaj v šolo in poiščeva mojega Tima.

Stopiva v veliko stavbo in zagledava pravo razdejanje. Stoli ležijo vsepovsod, papirji so premočeni, torbe so razmetane po učilnicah, voda pa nosi po hodniku zapuščene šolske copate, jopice, smeti… Moja prijateljica Mateja mi pravi, da ni varno iti v zgornje nadstropje, tja smejo samo gasilci. A jaz je ne poslušam in hitro stečem po dolgih stopnicah. Znajdem se v drugem nadstropju in vidim gasilce, kako odnašajo prvošolčke. Takrat še jih še bolj spoštujem, ker vidim, kako požrtvovalni so in jim ni mar, če je ogroženo njihovo življenje, želijo nam le pomagati. Sama stečem v 1. a, kjer upam, da bom videla Tima. 1. a je prazen, Tima pa nikjer. Skoraj zajočem. Stečem mimo stranišča, a takrat zaslišim glasno vpitje. »Ojoj, eden izmed malčkov se je zaklenil v stranišče in sedaj ne more odpreti vrat,« pomislim. Gasilka Mateja prav tako sliši vpitje in prihiti na pomoč. Z njenim orodjem hitro odpre stranišča vrata in tam zagledam … objokanega Tima. Takoj mi je odleglo, ko ga vidim. Bil je bled v obraz. Tresel se je, saj je bil ves premočen in prestrašen. Mateja ga hitro dvigne, si ga oprta na ramena in skupaj stečeva v spodnje nadstropje in ven iz poplavljene stavbe.

Reševalci naju opazijo in hitro pritečejo ter zgrabijo premočenega in premraženega Tima ter ga pokrijejo z odejo in mu v roke potisnejo vroči čaj.

Bila sem zelo vesela, da je Tim na varnem. Sedla sem poleg njega in ga objela. Zahvalila sem se Mateji in drugim gasilcem.

Ponosni smo lahko, da imamo tako pogumne reševalce in gasilce. Mislim, da jih ne spoštujemo dovolj, kot si to zaslužijo. Vedno nam priskočijo na pomoč in se lahko zanesemo nanje, kadar smo v stiski. Ni jim mar, če rešujejo ljudi iz goreče ali poplavljene hiše. Ne glede na uro ali kraj, vedno skušajo rešiti vsako živo bitje.

Hvala gasilci, da ste tu za nas in vedno v pripravljenosti.